SI / EN
Down_arrow Povpraševanje

Podpeč



Geološke razmere v spodnjejurskem podpečanu so najbolj vidne v Mineralovemu kamnolomu. Podpeški apnenec se pojavlja v različno debelih skladih. Posamezne plasti so lepo vidne ob vhodu v nekdanji kamnolom, v okolici nekdanjega skladišča za razstrelivo in na obeh straneh kamnoloma. V kamnolomu plasti strmo vpadajo proti jugu.

Po sestavi v kamnolomu prevladujeta dve vrsti apnenca. Najbolj prepoznaven je plastovit apnenec s tesno naloženimi dolgimi belimi »progami«, ki predstavljajo fosilne ostanke litiotidnih školjk. Fosilni ostanki so običajno vzporedni s plastmi. Samo na zahodni strani kamnoloma se je ohranil manjši reprezentativni del, kjer so školjke ohranjene v prvotni legi. Črno-beli školjčni apnenec se v kamnolomu pojavi več kot desetkrat v različno debelih plasteh. Skozi celotno obdobje je bil školjčni apnenec najbolj iskana kamnina v tem kamnolomu. Arhitekt Plečnik ga je želel uporabiti za vsa najlepša dela.

Drugo vrsto apnenca, ki se pojavlja v kamnolomu predstavlja enotni črni apnenec. Skladi enotnega apnenca občasno vključujejo manjše število fosilnih ostankov školjk, ramenonožcev in občasno tudi polžjo hišico.

Raba kamna:

  • Narodna in univerzitetna knjižnica (stopnišče, stebri)
  • Objekt na Miklošičevi - Zavarovalnica Triglav d.d. (fasada, stopnišče, stebri)
  • Parlament Republike Slovenije (veža, stenske obloge, portali)
  • Ustavno sodišče Republike Slovenije (stenske obloge, stopnišče)
  • Ljubljanski Nebotičnnik (fasadne obloge)
  • Ljubljanski Magistrat (stopnišče, stebri)
  • Naravoslovnotehniška fakulteta na Aškerčevi v Ljubljani
  • Ljubljanski centralni štadion
  • Nekdanja Uršulinska gimnazija v Ljubljani
  • Cerkev Sv. Frančiška v Šiški
  • Cerkev Sv. Cirila in Metoda za Bežigradom
  • Cerkev Sv. Terezije Deteta Jezusa v Ljubljani
  • Cerkev Sv. Petra v Ljubljana
  • Frančiškanska cerkev v Kamniku, itd.

Začetki kamnoseštva:

Prvi, ki so pridobivali naravni kamen na področju Podpeči so bili Rimljani. Prvi kamnolom naj bi bil na današnji lokaciji Prebilove hiše. Nekateri starejši krajani vedo povedati, da je bil tam zelo star kamnolom, najstarejši med vsemi, ki so se zajedali v severno pobočje Sv. Ane. Iz podpeškega apnenca so rimski mojstri klesali nagrobne spomenike, oltarje, mejnike in druge izdelke, manjše obdelane bloke pa so prevažali po Ljubljanici v Emono in z njimi zidali zahtevnejše dele stavb. Podpeški kamen v omenjenih izdelkih in emonskih izkopaninah dokazujejo fosilni ostanki. Številni arheološki ostanki nakazujejo, da je bila na območju Podpeči manjša rimska kamnoseška delavnica.

Z odhodom Rimljanov iz Emone ob koncu petega stoletja je bilo za dolgo obdobje konec kamnoseške dejavnosti. Ostal je le globoko v hrib Sv. Ane zajeden kamnolom. Naravni kamen je na veljavi pridobil v baročni dobi konec 18. stoletja. Vendar barok ni segel po podpečanu, ampak so bili aktualni apnenci s področja Lesnega brda.

V severnem podaljšku hriba Sv. Ane je bilo v preteklosti več kamnolomov (Knezov pruh, Rimski kamnolom, Kobijev pruh, Slokanov kamnolom, Mavričev kamnolom in Kunovarjev kamnolom). O tem kako se se vrstili lastniki Mineralovega kamnoloma ni veliko znano. Verjetno je bil njegov prvi lastnik Knez, saj še danes govorijo o t.i. »Knezovem pruhu«. Od konca prve svetovne vojne je bila lastnica kamnoloma Stavbna družba, delniška družba s sedežem v ljubljanskem nebotičniku. Družba je obstajala tudi med drugo svetovno vojno in nekaj časa še po njej, vse do nacionalizacije. V tem obdobju je družba zgradila tudi betonski most čez Ljubljanico v Podpeči, pesek za beton so mleli kar v kamnolomu. Z nacionalizacijo je kamnolom prevzelo Podjetje za nizke gradnje v Ljubljani. Po njegovi reorganizaciji je vse kamnolome za pripravljanje gramoza za ceste prevzelo Podjetje za ceste, podpeški kamnolom pa je bil leta 1952 priključen k podjetju Marmor. Podjetje Marmor se je leta 1977 priključilo podjetju Mineral.

Marmor je od leta 1952 do 1973 pridobival podpeški apnenec v nekdanjem Knezovem kamnolomu. Leta 1973 pa je Elektroenergetski inšpektorat, Oddelek za rudarstvo v Ljubljani, izdal odločbo, s katero se je končalo pridobivanje podpeškega apnenca. Od takrat se v kamnolomu ne pridobiva blokov.

Leta 1991 je bil sprejet Odlok o razglasitvi Podpeškega kamnoloma za naravni spomenik (Uradni list RS, št. 18/1991).